Legenda o sv. Uršuli
Po srednjeveški legendi je Uršula živela v Bretanji v 4. stoletju († domnevno 383). Po Zlati legendi se bi morala princesa Uršula poročiti z Aetheriusom, sinom poganskega kralja Anglije. Uršula se strinja, vendar pa določa tri pogoje, ki jih mora ženin izpolniti: V obdobju treh let mora biti prince Aetherius krščen. Ona pa bo s skupino desetih tovarišic in 11.000 drugih devic, romala v Rim. V Rim romajo z ladjo. Tam jih (ni zgodovinsko dokumentirano) sprejme papež Cyriacus in (v nekaterih različicah legende) se papežu pridružijo nekateri škofje in kardinali. V sanjah, se Uršuli prikaže njeno mučeništvo. Na povratku v Köln so vse tovarišice ubili Huni, ki so oblegala mesto. V Uršulo pa se zaljubi princ, poglavar Hunov. Ponudi ji, da jo bo pustil pri življenju, če se poroči z njim. Uršula odkloni njegovo ponudbo in princ jo usmrti s puščico.
Slomšek na Uršlji gori
Družba Sv. Mohorja, Celje 1934, poglavje »Drugo počitniško potovanje leta 1834«, str. 106
Drugo počitniško potovanje, Antona Martina Slomška l. 1834
Pišemo leto 1834. V večernem mraku – spremljevalec se je medtem vrnil – je Slomšek prišel do kmeta Naravnika pod Sv. Uršulo, ki pa mu ni mogel dati prenočišča, ampak ga je spremljal še uro hoda dalje na štajersko stran k velikemu planinskemu kmetu Plešivčniku, kamor sta prišla okoli devetih zvečer. Bil je prav po domače postrežen. V skrbeh, da bi zjutraj ne zaspal, je prebedel vso noč v neki starinski čumnati. Ko se ga je okoli treh zjutraj loteval spanec, so ga zbudili mlatiči s svojim enoličnim pika pokanjem. Okoli štirih se je oglasil veličastni veliki zvon pri Sv. Uršuli in iz višave pošiljal jutranji pozdrav v globoke doline.
Odpravil se je na pot; domača dekla mu jo je kazala pot in nesla kruh in vino za zajtrk. Pot je bila od začetka strma, ko sta pa prišla do zadnje kmečke koče, cerkovnikove, je šlo laže. Hrib je postajal vedno bolj pust, razgled pa prostejši. Ko sta se povzpela na zadnjo strmino, je pokazalo vzhajajoče sonce izza daljnih gora nekje na Hrvaškem ali Ogrskem svojo veliko krvavordečo oblo. Obstala sta in gledala nekaj časa veličastni prizor. Okoli pol šestih sta bila že pri cerkvi. Slomška je iznenadila lepa planota na vrhu, štiri dobro ohranjena stanovanjska poslopja, zlasti pa veličastna cerkev sv. Uršule.
Cerkovnikov sluga, ki je prebival vse poletje do kvatrne nedelje v jeseni pri Uršuli, si sam kuhal in živel neprostovoljno kot puščavnik, ju je sprejel v svoji čumnati in bil vesel, da vidi zopet človeka, ker po cele dneve ni videl nikogar. Njegova služba je bila, vsako jutro zvoniti zoper slabo vreme. — Slomšek se je pripravljal na sv. mašo. Veliki zvon je s svojim veličastnim glasom oznanjal daleč naokoli, da bo sv. opravilo, toda nihče se ni mogel odzvati; ljudje so prebivali pregloboko doli, da bi mogli priti k sv. maši. Le tri osebe so bile v cerkvi: Slomšek sam, cerkovnikov sluga in dekla, ki ga je spremila. Nerodno je bilo to, da sluga ni znal prav nič streči pri sv. maši. Slomšek si je moral sam odgovarjati; na dano znamenje je sluga hitel v zvonik in zvonil h glavnim delom sv. maše.
Po opravljeni pobožnosti so vsi trije použili preprosti zajtrk, ki ga je dekla prinesla s seboj: črn kruh in vino. Nato si je Slomšek ogledal z najvišje točke prekrasen razgled. Proti severo zapadu nas pozdravlja kot sosed Golovec, pod njegovimi nogami se razprostira kakor podolgovat zelen travnik lepa Lavantinska dolina. Iz daljave je pozdravil Slomšek ljubi Sv. Andraž, takrat lavantinsko škofijsko prestolnico, in v duhu vse tiste, ki so mu ondi bili mili in dragi. Proti zapadu se je videl del Vrbskega jezera, podoben srebrnemu žarku, in vsa pliberška okolica; proti kranjski strani so kipele kvišku sive sestre Raduha in Ojstrica z Obirjem. Proti jugu je bilo razgrnjeno vse celjsko okrožje, proti vzhodu pa Ptujsko polje in marenberška okolica. Graški Schloßberg se pa radi višinskih soparov ni videl.
Prostorna cerkev je razdeljena v tri ladje. Zidali so jo za časa ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki jo je posvetil l. 1602. Sv. Uršula slovi po svojem krasnem zvonjenju. Najmanjši in najstarejši zvon je iz l. 1584, veliki je iz l. 1701, srednji pa iz l. 1705. Največji tehta 30 stotov, baje ga je 30 parov volov vleklo na vrh. Visoki zvonik na zapadni strani so morali odstraniti, ker je vsak čas udarila vanj strela; postavili so nižji zvonik nad zakristijo. Med vsemi cerkvami lavantinske škofije stoji ta najviše.
Po deveti uri je Slomšek zapustil veličastno goro in nadaljeval pot proti Sv. Križu nad Belimi vodami.
Po internetnem zapisu,
Ključar cerkve sv. Uršule,
Ivan Gačnik
Nagrobni kamen iz rimskih časov, najden v Koelnu kjer sedaj stoji bazilika sv. Uršule.
