Ta čaščena koroška gora je nekakšna velikanska pritlikavka, saj je sorazmerno nizka. Zdi se kot velika mati dežele, ki je mogočna, tudi ko sedi. Vtis vzbuja narava obeh dolin pod njo, Mežiške in Mislinjske, zakaj dolini sta prav tako lepi, široki, kakor Uršlja gora, ki ju loči, vendar sta ravno dovolj globoki, da se Urškina vršina kaže visoka. Ustvarjalci iz teh krajev, denimo slikar Karel Pečko z južnega podnožja gore ali pisatelj Prežihov Voranc z njenega severnega, so jo počastili s podobami in opisi nenasitne umetniške vzhičenosti: bodisi z modrozelenimi ritmičnimi linijami njenega mnogolikega južnega predgorja, ki so poudarile njeno vabljivost in ženskost, bodisi s presunjenostjo nad njenimi orjaškimi golimi čermi na severu, grebeni in stolpi, divjimi, svarečimi in grozečimi …, kjer požiralniki na bornih njivah krompirja izčrpujejo lačne kmetiče do smrti, kjer gozdarji na odorih vstajajo nad okrutnost življenja s slepo in smrtno ljubezensko strastjo …
Pogled na Uršljo goro s Podgorskega polja pri Slovenj Gradcu

Danes večina Korošcev goji do svoje gore preprosta in domača čustva. Na vrh romajo, da se jim življenje za uro ali dve presvetli, da se kakor po visokem rajskem vrtu posprehodijo nad svojim velikim malim svetom, ki je ostal doli v dolini, bodisi na mislinjsko bodisi na mežiško stran; nič prežihovskega strahu, nič pečkovskega angelskega češčenja jih ne prežema, le doživetje velikega prostora se useda v njih, ki ga, če imajo srečo z vremenom, umivata sonce in veter. Na vrhu Uršlje gore je vsakdo za kakšno bežno uro lahko visok in srečen, celo kadar je sam.

Znamenje pri Plešivškem dvoru, kjer desna cesta pelje pod Plešivec, leva pa se spusti proti Žerjavu v Mežiški dolini

Včasih je bilo treba za to doživetje plačati s pretočenim znojem. Danes v pohujšanje pravovernega planinstva poleg znoja potočiš predvsem bencin. A materinska gora bi z užitki poplačala tudi tistega, ki bi nanjo priletel s helikopterjem. Koga vse, kaj vse (je že) prenaša(la) na svojem hrbtu! Od nesrečnih ubežnikov pred Turki do današnjih tvtehnikov, ki okoli velikanskega pretvornika pedantno kosijo travo in ne pustijo nikomur v svoj ris. Od v molitve zamaknjenih romarjev do v svoje mišice zamaknjenih gorskih kolesarjev. Od gornikov, ki osvajajo še en cilj slovenske planinske transverzale in čutijo, da skozi modrikasto svetlobo med stoletnimi smrekami lije v njihova zadihana grla nekaj drugega, kakor na primer na Pohorju ali na Grintovcih; neki drugačni, uršlji odmerki z drevesno smolo prekvašenega zraka …, do novodobnih ekoloških romarjev. Ti z vrhnje pleše opazujejo kakor z ravnilom ostro začrtani vijoličasti pokrov onesnaženega zraka pod sabo; še zlasti tistega nad Šaleško dolino na jugovzhodu je videti, kadar od poletnega čada kar noče dvigniti te svoje dušegubne usedline. Edino, kar se iz nje prebije, so sive perjanice dima iz hladilnih stolpov šoštanjske termoelektrarne. A komu poslati z vrha Uršlje gore goreče priprošnje za več ekološke pameti v dolinah? Sveti Uršuli? Svetnica je svoj boj za čistost že zdavnaj odbojevala v zgodovini, mitih in dogmah, a le za svojih 11 ali 11.000 tovarišic. Boj za deviškost je v večini primerov bil tedaj in je sedaj zmeraj izgubljen, bog bodi zahvaljen, svetnici se je bilo treba priporočiti le za čim bolj srečno izgubo. (Ker priprošnje te vrste dolgo ne hasnejo, je ta svetnica tudi zavetnica ljubezni v zakonu.) In kaj lahko stori Uršula za deviškost zraka na tej višini, kjer se zrak (še) iskri v brezbrežni nedolžnosti? Lahko čaka na povodnega moža, kakor Urška v Prešernovi baladi. Lahko pa je na tej gori tudi drugače: če je pri Prešernu povodni mož ugonobil Urško, se je tu zgodilo obratno. V mitičnem izročilu, nemara še iz prazgodovinskih časov, je na kotanjastem vrhu gore, po starem imenovane Plešivec, živel povodni mož, ki je prežal na nedolžna dekleta (kakor v vsem ljudskem izročilu). Ob koncu 16. stoletja ga je, kakor pravi novejše koroško izročilo, v gorskem jezercu ugonobila krščanska svetnica Uršula, velika zavetnica devic. Takšne so te stvari z ljudskimi izročili in ekologijo. Nič ne vemo, kdo bo žrtev na koncu naslednje balade. Samo da ne bo zrak.

Utrdbi podobna cerkev sv. Uršule na vrhu Uršlje gore je bila kos podnebnim in zgodovinskim viharjem. Ob njej je planinska koča

Višje cerkve ne bo!

Ko se počasi sprehajaš med grmički brusnic in rumenimi kosmički pogačic, te zapuščajo vsakršne zle pomisli. Gora te mehko potiska v prijazno izročilo svojih tradicionalnih peterih sreč, zaradi katerih jo ljudje obiskujejo že stoletja. Prva sreča se imenuje dobrotljivost. In res: ljudje so tu gori nekako pomirjeni s svojim bivanjem, gledajo te mirno, celo prijazno.

Poleti so travniki na Uršlji gori polni rumenih pogačic

Druga sreča je kruh in tretja mošt. Tudi tu ni težav: v planinski koči, ki je takoj pri roki, imajo dobro hrano in pijačo. Četrta sreča je volna. Pri tej je vsak svoje sreče kovač. Na Urški rado mrzlo zabrije, radi se na njej odcejajo oblaki. Treba je torej imeti v nahrbtniku kaj volnenega. Peta sreča je prava krščanska vera. Cerkev, ki je bila do izgradnje kapelice na Kredarici pod Triglavom najvišja cerkev v Sloveniji, je žal pretežno zaprta, kar ni najhujše hudo, ker je njena umetniška in verska lepota izrazitejša, močnejša od zunaj kakor od znotraj. Če krščansko vero odlikujeta tudi moč in lepota, zbuja cerkvena zunanjost enako pravo vero verujočim in neverujočim. Občutek takšne vere krepi tudi zgodovinski spomin: leta 1570 so tu koroški kmečki gospodarji sklenili, da sedem dežel ne bo imelo višje cerkve. Danes stoji njihova Uršula kakor priraščena v goro, s kot obzidjem in stolpi trdnimi stenami, s skodlastimi strehami, ki so zleknjene v širino, po vzoru na njen zaščitniški plašč v glavnem oltarju. Ta njena zemeljskost, materinskost, je sad praktične kmečke graditeljske pameti, je dovolj debela in čokata gotika, da je podse v hudi uri lahko jemala stoglave množice pohlevnih romarjev. Pogosti viharji odirajo omet s cerkvenih sten, tako da se vedno znova odstira podkožje iz lomljenega kamenja. Notranja oprema je skromna in nikakor ne iz prvotnih časov. Pod svetničinim plaščem v oltarju je veliko ženskih figur, kar nemara potrjuje izjemnost te gore. Gore so namreč največkrat posejane z moškimi simboli; Uršlja gora je ženski simbol. Ženske so tu smele biti tudi gorske vodnice. V spominski knjigi, pisani v slovenščini od leta 1848, je zabeleženo, da je škofa in edinega slovenskega blaženca Antona Martina Slomška (1800–1862) na Uršljo  goro leta 1854 vodila dekla mogočnega kmeta Plešivčnika … Vendar pa mežnarju, ki je na gori kot puščavnik bival vse poletje do pozne jeseni, niso dovolili, da bi imel žensko pri sebi, niti v kuharske namene. Vsako jutro je moral zvoniti zoper slabo vreme, prost mesenega greha. Najbrž je zagrešil kaj drugega te vrste, kajti s točo ni imel nobenega uspeha. Pač pa se mu je velikokrat posrečilo lepo vreme. Nehvaležni ljudje takrat seveda niso opazili njegovih zaslug. Ob toči pa so ga krivili: sklical da je coprnice, v španoviji s povodnim možem. O, naš veliki France Prešeren bi na Uršlji gori gotovo lahko spesnil še eno dobro balado. Ali romanco.

Takole so pozimi z Uršlje gore videti Šaleška dolina, Gora Oljka in Posavsko hribovje nad spodnjo Savinjsko dolino

Gostoljubna Vernerica

Seveda Uršlja gora ni ovita samo v legende. Obiskovalec lahko občuti tudi živ utrip njenih sedanjih prebivalcev, še posebno če se napoti po gozdni turistični poti, imenovani Plešivec. Pot je dolga nekaj več kot deset kilometrov, njen višinski vzpon pa meri okrog 550 metrov. Speljana je pod širno preprogo gozdov po jugovzhodnih pobočjih Uršlje gore, mimo pašnikov in travnikov samotnih visokogorskih kmetij. Korošci jo imajo radi zaradi sprostitve, kolesarske ali pohodne rekreacije, razkošja sonca – obsijana je tako rekoč ves dan – obilja zelenja in razgledov, nogam prijaznih strmin, pa tudi zaradi dobrot domačih kuhinj v  nekaterih  odprtih kmetijah.

Sonce topi mrazišče pod Vernerico, znamenito kmetijo na pobočjih Uršlje gore

Pohodniška pot (ali prevozna cesta) se začenja pri gostilni Suhodolnik v Suhodolu, deset kilometrov daleč od Slovenj Gradca, in se po slikoviti koroški soteski Kaštel lagodno dvigne do Plešivškega dvora (okoli 1000 m), pravzaprav do ostankov Plešivčnikovega veleposestva. V času največje ekspanzije je ta mogočni kmet svobodnjak imel 1200 hektarjev samo gozdov. Bil tisti, ki je skupaj z drugimi kmečkimi gospodarji leta 1570 sklenil, da sedem okoliških dežel ne bo imelo višje postavljene cerkve, kakor oni na Plešivcu. Danes je na njegovi domačiji zraslo nekaj vikendov. Gozdovi so državni, kar je golega, pa imajo v najemu okoliški kmetje za pašo živine in drobnice.

Po krajšem sprehodu skozi dišeče smrekove gozdove, čez idilične travnike in jase, pridemo do kmetije Verneršek pod Plešivško kopo (1414 m). Kmetija, znana tudi kot Vernšek, najbolj pa po imenu Vernerica, je najvišja točka (1100 m) gozdne turistične poti Plešivec in je gotovo tudi njena najbolj prijazna, najbolj razgledna točka. Vernerica je staro ime iz časa, ko je bila še pristava Plešivčnikovega veleposestva in se je po njej pasla drobnica in jalova živina ter konji. V gostoljubno hišo Vernerškovih so se nekdaj radi zatekali gozdni delavci pred neurji, prihajali počivat in se okrepčat; in se radi zatekajo še danes. Na tej biokmetiji je obiskovalec postrežen z okusnimi domačimi mesninami, rženim kruhom, domačim žganjem in jabolčnikom, včasih tudi z jagnjetino, pečeno v krušni peči.

Voziček na Vernerici, v katerem po visokih cestah pod Uršljo goro prevažajo njenega najmlajšega prebivalca. Ko je mati vzela dojenca k sebi, se je v voziček prišel pogret domači maček